Jogijski svetovni nazor skozi čas

JOGA NI RELIGIJA!

Začetki joge so tesno povezani z indijsko kulturo, vendar joge kljub temu ne smemo zamenjevati z religijo. Joga ne poziva h kakšnemu koli verovanju, joga spodbuja doživetje.
Joga ni prepričanje, temveč prodiranje v lasten obstoj.
Čeprav se zgodovinska temeljna besedila vedno znova namašajo na neko “nejasno božanstvo”, gre pri tem za “Sistem Vodenja Telesa z Umom” in v tem smislu za neke vrste nauk najdenja samega sebe, ki ni vezan na določeno religijo ali verovanje. Jogo je torej mogoče odkrivati povsem neodvisno od verskega prepričanja posameznika z namenom osebnega razvoja telesa in uma.

Kdor ima težave s pojmom “Božanstva”, ga lahko obravnava kot lupino, ki jo zapolni s svojim pomenom, v katerem je izraženo vse, kar ni v človekovi oblasti: življenje, narava, vesolje.
Čeprav joga temelji na več tisoč let staremu znanju, stopa v korak s časom.

Naj malo razložim…Iz različnih temeljnih konceptov so se v preteklosti razvile tri tradicionalne usmeritve joge:
– Joga Prepletena Z Religijo temelji na Upanišadah in Bhagvadgiti.
– Klasično-Filozofska Joga temelji na Patanžalijevih Jogijskih Sutrah, ki se označujejo kot temeljni koncept joge.
– Hatha Joga temelji na besedilu Hatha Pradipika, ki je tako rekoč priročnik k Patandžalijevim Jogijskim sutram.
Na podlagi teh usmeritev pa so se razvili osrednji koncepti jogijskih svetovnih nazorov.

Predstavo o univerzalni zavesti so razvili že nauki v Upanišadah. Za to zavest je zgodnja joga poznala številna poimenovanja, pri čemer so brahman, puruša, išvara, atman le nekatera od njih, in je s tem označevala vse kar je bilo povezano z božjim. Ta univerzalna zavest je v enaki meri zajemala gledalce, videno in dejanje gledanja in se je v vsem manifestirala, tako v zunanjem svetu kot tudi v duši, torej v atmanu, ki je božje v vsakem posamezniku.

 
Resničnost in Iluzija
Okoli leta 400 pr.n.št. je indijska filozofska šola Samkhja, razvila nov pogled na univerzalno zavest-ta naj bi bila resnična in večna. Vse drugo -imenovano Maja- pa je samo iluzija in prekriva resničnost. Zato je svet kot ga zaznavamo, le zrcalna slika iluzije, ki jo ustvari um in ne manifestacija božjega.
Po tem nauku so narava, vsa bitja, telo, um in čustva ločeni od božjega. Potemtakem jih ni treba posebno upoštevati saj so del iluzije in se nenehno spreminjajo.
 
Puruša in Prakriti
Poznejše generacije jogijev, ki so jogo izvajale na podlagi Patandžalijevih Jogijskih suter, si niso bile edine glede tega radikalnega svetovnega nazora. Posluževale so se globalnega nazora, ki je ustrezal dualističnemu svetovnemu nazoru v skladu s katerim se svet deli na univerzalno zavest (puruša) in individualno zavest (prakriti). Puruša je božjega izvora in lahko vidi resničnost ter zajema kozmično zavest o nesmrtnosti. Puruša je trajna, brezčasna, resnična in nespremenljiva, tako rekoč prvotno stanje, ki se manifestira v atmanu, božjem jedru in vsakem posameznem človeku. Prakriti pa je spremenljiva materija, zunanja lupina, ki jo sestavlja vse, kar je mogoče videti in zaznati. Ta materija se manifestira v treh oblikah, tako imenovanih gunah.
 
Gune: lastnosti materije
vse kar zajema prakriti, vsebuje tri lastnosti t.i. Gune.
Satva: označujejo jo lahkotnost, čistost, uravnoteženost, jasnost, vedrina.
Radžas: zaznamujejo jo aktivnost, impluzivnost, nemir, strast, rast, razvoj, spreminjanje.
Tamas: opisujejo jo temačnost, resnost, upiranje, nevednost, okornost, lenoba.
 
Prakriti je torej vedno kombinacija treh Gun, pri čemer včasih prevlada ena, drugič druga.
Jogi si prizadeva, da bi bil v vseh svojih ravnanjih, mislih in občutkih čimbolj “Satvičen”. Popolna Satva sicer v materialnem svetu ni mogoča, vendar lahko telo in um z jogijskimi tehnikami dosežeta zmanjšanje negativnih učinkov lastnosti Tamas in Radžas. Radžas prevlada nad Tamas, Satva pa nad Radžas.
Identifikacijo s prakriti vedno spremlja bolečina, ker je nestalna. Zato je bistvo joge raziskovanje vsega materialnega, ne da bi se pri tem ujeli vanj. Da bi prodrli do jedra, do univerzalne zavesti, ali drugače povedano, da bi dosegli enost Puruše in Prakriti.
 
Viri: Joga, Inge Schops, Učila